Po nekaj letih spet na otoku Gran Kanarjia na kratkem obisku v okviru potovanja Kanarski trojček v organizaciji Agencije Oskar. V nedeljo nas je pričakal krasen dan brez vetra in oblakov. Najprej smo si ogledali čudovito vas Terror, nato pa smo se povzpeli na najvišji vrh Gran Kanarije Picos de las Nieves. Najbolj pa nas je navdušil sprehod do skale Roque Nueblo (sveti monolit Gvančev). Po krasnem kosilu smo uživali v hoji po sipinah Maspalomasa.
Naslednji dan smo po sprehodu po starem delu mesta odšli na ogled destilarne ruma Arehucas. Visoko v skalah smo si ogledali področje Cenobio de Valeron kamor so se zatekli staroselci Guanči pred agresijo španskih zavojevalcov in osvajalcev. Po ogledu in pokušine dobrot na posestvu Finca los Castanos blizu mesta Agaete kjer sonaravno ekološko pridelujejo, kavo, grozdje, pomaranče in banane smo si privoščili še morske dobrote v mestecu Puerto de Nieves. Nato pa na letališče in polet na otok Lanzarote.

Gvanči so bili staroselsko prebivalstvo Kanarskih otokov, vključno z otokom Gran Kanarija, preden so jih v 15. stoletju kolonizirali Španci. Čeprav danes ni več neposrednih potomcev Gvančev v tradicionalnem smislu, imajo številni prebivalci Kanarskih otokov genske in kulturne vezi s tem starodavnim ljudstvom.
Gvanči so imeli edinstveno kulturo in običaje, vključno s posebnimi oblikami kmetijstva, graditeljstva in religije. Na Gran Canarii so pustili številne sledi, kot so jamska bivališča, templji, petroglifi in keramika. Njihova arhitektura je vključevala hiše, vklesane v skale, mnoge od teh struktur pa so ohranjene in jih je mogoče obiskati kot del arheoloških parkov in muzejev, kot je arheološki park Cueva Pintada v Gáldaru, ki prikazuje poslikane skale in druge artefakte tistega obdobja.
Eden najbolj znanih vidikov kulture Gvančev je mumificiranje preminulih, praksa, povezana z verovanjem v posmrtno življenje. Ta tradicija je bila na Gran Kanarii manj prisotna kot na otoku Tenerife, vendar so mumificirani ostanki vseeno bili najdeni.
Gvanči so znani tudi po jeziku, ki je pripadal berberski jezikovni skupini, čeprav se je postopoma izgubil po prihodu Evropejcev. Nekateri izrazi in imena so vseeno ohranjeni v toponimih in lokalnih običajih, njihova tradicionalna hrana, kot je "gofio" (pražena moka, ki so jo uporabljali v številnih jedeh), pa se na Kanarskih otokih uporablja še danes.

Cenobio de Valerón, ki smo si ga ogledali je eno najpomembnejših arheoloških najdišč na Gran Canarii, ki je neposredno povezano z Gvanči. Gre za obsežen kompleks votlin, vklesanih v vulkansko skalo, ki se nahaja na severu otoka blizu naselja Santa María de Guía. Cenobio de Valerón je služil kot velika skupna shramba hrane za Gvanče in je bil verjetno tudi družbeno in versko središče tega staroselskega ljudstva.
Kompleks je sestavljen iz več kot 300 votlin, povezanih s hodniki in prehodi, kjer so Gvanči shranjevali pridelek, zlasti žitarice, ki so bile ključnega pomena za njihovo preživetje. Zaradi sušnega podnebja na otoku in nepredvidljivih vremenskih razmer je bilo shranjevanje hrane izjemno pomembno, Cenobio de Valerón pa je bil popolna rešitev za to. Votline so bile oblikovane tako, da so zagotavljale stalno temperaturo in zaščito pred vlago in insekti, kar je omogočalo dolgotrajno shranjevanje hrane.
Ime "cenobio" namiguje na versko skupnost, čeprav ni povsem jasno, ali so Gvanči tukaj opravljali tudi verske obrede ali pa je bil objekt izključno shramba. Znanstveniki domnevajo, da bi kompleks lahko uporabljala celotna skupnost, kjer so hrano shranjevali za potrebe plemena ali za trgovino med različnimi plemenskimi skupinami na otoku.
Obiskovalci danes lahko Cenobio de Valerón obiščejo in si ogledajo to fascinantno arheološko najdišče, ki priča o organiziranem in strukturiranem življenju Gvančev na Gran Kanarji.