19 dnevno potovanje Bali, Flores, Komodo, Bali

Andrej lastnik ville Zala na Baliju in Coconut garden beach resorta na Floresu nas je pričakal že na letališču. Že med vožnjo smo opazili, da se je na Baliju od našega zadnjega obiska pred osmimi leti vse zelo spremenilo. Veliko je novih cest, lokalov, hotelov in trgovin, gneča pa je še vedno neznosna. Po jutranjem počitku smo obiskali tempelj Ula Vatu, nato pa smo si privoščili ribjo večerjo na morski obali.. Že nslednji dan smo imeli letalo v Maumere glavno mesto otoka Flores

Po kratki vožnji z letalom cca 1,5 ure smo pristali na malem prijaznem letališču v glavnem mestu otoka Flores Maumere. Ahmad vodja Coconut garden beach reserta nas je že čakal in po približno 20 minutah vožnje smo prispeli v resort. Počutili smo se kot v pravljični deželi. Lično oblikovani bungalovi izdelani iz bambusa in palm kokosa, v obliki želve, opremljeni z vsem potrebnim udobjem in klima napravo so postali naš dom za nekaj dni. Naš bungalov s pogledom na morje in čudovita plaža s koralnim grebenom nas je v trenutku očarala. Takoj smo se nalezli sproščenosti in prijaznosti domačinov in osebja, ki je res lepo skrbelo za nas. Ura ni bila več naš gospodar in to smo na naši poti večkrat uporabli in rekli - to je "Flores time".. Ahmad je bil z nami na vseh izletih, do čudovite plaže Koka beach na jugu otoka, na celodnevnem izletu z ladjo do sosednjih otokov Babi in Pangbatan, kjer smo se ustavili na prelepih koralnih grebenih in uživali v plavanju z masko pa tudi v pravi pojedini rib, ki jih je spekel Ahmad na ognju.  Ogledali smo si lokalno tržnico, kjer je vsak četrtek in petek naprodaj vse kar ljudje pridelajo, obiskali pa smo tudi najstarejšo cerkev na otoku, ki so jo zgradili po načrtih Nizozemskega arhitekta. Na Floresu živijo ob morju muslimani v notranjosti pa potomci Portugalcov, ki so večinoma Kristjani.

Že ob dveh zjutraj smo se odpravili proti vulkanu Kelimutu tako, da smo bili tam že ob sončnem vzhodu ob 6 uri zjutraj. Na višini cca 1600 m nas je pričakalo sveže jutro s čudovitim razgledom. Po kratkem pohodu smo prispeli na vrh na razgledno točko od koder se vidijo vsa tri kraterska jezera. Ob našem obisku je bilo eno jezero bele barve, drugo smaragdne tretje pa temnozelene barve. Barva vode v jezerih se po določenem času spreminja, glede na vsebnost plinov iz vulkana, ki se raztapljajo v vodi. Uživali smo v prijetni klimi in prečudoviti divji naravi. Naša pot ta dan je bila še dolga saj smo se spet spustili do morja in nato zopet na višino v mesto Badjawa, kjer smo prespali v majhnem prepostem hotelu.
Po zajtrku smo si ogledli dve tipični floreški vasi Bena in Gurusina , kjer se zdi da se je čas ustavil. Domačini živijo od pridelka makedamije in riža, ki ga sušijo na razprostrtih rjuhah. Domačinke pletejo svilene tkanine, obarvane z naravnimi barvili. Hiše so skrno načrtovane in v sredini tvorijo trg v različnih višinah, kjer se ljudje zbirajo, pa tudi pokopujejo umrle.
V bližnjem potoku kjer se združita mrzli in topli vrelec smo se namakali in uživali v hladu sence visokih okoliških dreves.
Po dolgi vožnji do morja in spet navzgor smo prišli do večjega mesta Ruteng, kjer smo prespali v katoliškem samostanu.
Naslednji dan smo si ogledali riževa polja v obliki pajkove mreže. Od Rutenga do Labuhanbaja nas je spremljala čudovita pokrajina z riževimi nasadi.
Sredi dneva smo prispeli v Labuhan bajo v hotel Sylvia resort Komodo, na robu mesta ob morju blizu malega koralnega grebena.

Zvečer smo si privoščili odlično ribjo pojedino na obali Laubhanbaja v eni od uličnih retavracij.
Zgodaj zjutraj pa smo krenili z malim čolnom po otočju Komodo.  Jutranja svetloba in slikovita kulisa prelepih otokov nas je spremljala ves čas vožnje do otoka Padar. Povzpeli smo se na vrh otoka od koder smo uživali v enkratnem razgledu na okoliške otoke in plaže. Po osvežitvi v kristalno čisti vodi v zalivu smo nadaljevali vožnjo z ladjico proti otoku Komodo. Jata delfinov nas je pozdravila ob vstopu v zaliv.
Lokalni vodnik nas je popeljal po poteh otoka in kmalu smo res opazili Varana. prišli smo čisto blizu in naredili nekaj fotografij. Res krasna žival ampak tudi zelo nevarna, tudi za človeka.
 Komodoški varani so kratkomalo ogromni. Če opazujete kdaj kameleona, ki ga lahko položite na roko in je malo daljši od dlani odraslega človeka, kar ne morete verjeti, da je sorodnik ogromnega komodoška varana, za katerega vam niti na misel ne pride, da bi se mu približali, kaj šele, da bi mu pomolili roko.
Največji primerek komodoškega varana na svetu je meril dobre tri metre v dolžino, tehtal pa kar 166 kilogramov. Odrasle živali sicer v povprečju tehtajo približno 70 kilogramov, so pa lahko še kakšen meter daljše.
Komodoški varani so kljub svoji velikosti lahko izredno hitri. Gibajo se lahko tudi do 20 kilometrov na uro, čeprav te svoje lastnosti pri plenjenju ne uporabljajo.
So zelo pretkani in lahko po več ur na enem mestu prežijo v zasedi, da pride mimo kakšna srna, koza, bivol, divji prašič, kača, ptica ali katerakoli dovolj hranljiva žival.
Vidijo sicer bolj slabo, slišijo še slabše kot človek, a imajo zato izrazito razvit voh. Podobno kot kače zaznavajo plen s svojim dolgim, na konici preklanim jezikom. Kemijske sestavine na koncu jezika zaznajo vonj v zraku. Če je večja koncentracija teh sestavin na levi konici jezika, komodoški varan ve, da se mu žival približuje z leve strani. Pri tem jim je v pomoč še majavo gibanje glave.
Ko zaznajo plen, ga s silno močjo napadejo. Če gre za večjo žival, denimo srno, jo najprej napadejo v noge, da žival izgubi ravnotežje in nato ugriznejo, medtem ko manjše živali takoj ugriznejo za vrat. A močni zobje, s katerimi trgajo plen, niso njihovo najmočnejše orožje.
V njihovi slini so namreč znanstveniki odkrili do kar 50 različnih sevov zelo strupenih smrtonosnih bakterij. Tudi če plen med napadom samo poškodujejo, le-ta pogine v roku enega tedna zaradi sepse.
S pomočjo dobro razvitega voha najdejo in požrejo skoraj celoten plen, tudi kosti. Komodoški varan mrhovino ob ugodnem vetru 'zavoha' že na razdalji štirih kilometrov.
Znanstvenike še vedno bega, kako ločiti samce od samic, saj očitnih fizičnih razlik med njimi praktično ni. Opazili so le, da imata spola pred zadnjično odprtino rahlo drugače razporejene luske. A živali prav dobro vedo, kdo je kdo, ko se začne obdobje parjenja.
Varani se ponavadi parijo med majem in avgustom, ko se dominantni samci v ritualnih bojih potegujejo za naklonjenost samic. Boji na zadnjih nogah so pogosto zelo grobi, končajo se s prelivanjem krvi. Zmagovalec je tisti samec, ki nasprotnika prvi zbije na tla. Poraženec potem bodisi pobegne stran, ali negiben obleži.
Zanimivo je, da poraženec po bitki zaradi ugriza ne pogine, saj zanj slina ni smrtonosna.
Ko zmagovalni bojevnik začne s svojim dolgim jezikom zamahovati po samičinem gobcu in telesu, ji s tem nakaže, da je pripravljen na parjenje.
Samice komodoškega varana izležejo okoli 30 jajc šele septembra. Domnevajo, da so v najbolj vročih in suhih vremenskih razmerah mladiči tako najbolj zaščiteni. Samice se lahko razmnožujejo tudi partenogenetsko, z izleganjem neoplojenih jajc.
Jajca izležejo v zapuščena gnezda velenogih kur in jih valijo sedem do osem mesecev ter tako pazijo na svoje potomce. Ko se mladiči izvalijo, materinska skrb, kot kažejo raziskave, izgine.
Iz jajc prilezejo 100 gramski in 40 centimetrov dolgi mladiči, ki se izvalijo aprila, ko imajo na voljo največ žuželk, s katerimi se prehranjujejo. Teknejo pa jim tudi mladi gekoni, manjše kače ali ptice. Živijo v drevju, s čemer se izognejo plenilcem in kanibalističnim odraslim.
Mladiči odrastejo v treh do petih letih. Živali v povprečju v naravi živijo 30 let, celotna življenjska doba pa lahko znaša tudi do 50 let.
Po ogledu smo odšli spet na čoln, in se ustavili na čudoviti plaži Pinky beach plaži. Bel koralni pesek je na tej plaži obarvan z drobnimi kristali rdečih koral. Snorkanje v zalivu je bilo res nepozabno.
Spet smo šli na ladjico in se odpravili proti predelu sredi morja, kjer se prehranjujejo Mante s planktonom. Poskakali smo v vodo in se držali za vrv čolna in sledili plavanju petih mant velikih čez 3 m. Res pravo in nepozabno doživetje.
nacionalni park Komodo je res nekaj posebnega. Res se ga splača obiskati sedaj, ker še ni preplavljen s turisti.

Iz Laubhanbaja smo poleteli spet proti Denpasarju na Baliju, kjer smo nekaj dni uživali gostoljubje Andreja in Ide, lastnika vill Zala.
Ogledali smo si čudovite riževe terase, vulkansko jezero in se poučili o kavi Kopi Luwak, katere zrnje pridelovalci neprebavljeno »pridobivajo« iz iztrebkov kuni podobnega vrečarja cibetovke, ki se med drugim prehranjuje z najbolj zrelimi in najboljšimi plodovi tamkajšnjega kavovca. Sprva so se prebivalci, ki so kavo pridelovali za svoje potrebe, na cibetovke hudovali, saj so jim pogosto obrale najboljši pridelek, nato pa so v njihovih iztrebkih presenečeni našli neprebavljena zrnca. Zdaj živali živijo v ujetništvu, lastniki jih na povodcih vodijo v nasade, da se tam najejo plodov, iz kletk nato odstranijo njihove iztrebke in iz njih ročno izluščijo kavna zrna. Ta je treba le še dobro oprati in posušiti na soncu, in čeprav so nekateri raziskovalci nezaupljivi glede biološke neoporečnosti pridelka, pri petičnih potrošnikih prevladuje prepričanje, da morebitne bakterije, ki iz prebavil cibetovk pronicajo v zrnje, uniči proces praženja. Ker pridelovalci živali hranijo še z bananami in drugim sadjem, ima pražena »kava cibetovk« (kopi je indonezijski izraz za kavo, luwak pa za cibetovko) rahle sadne priokuse in poznavalci zatrjujejo, da je ni mogoče primerjati z nobeno drugo vrsto: imela naj bi težko, bogato aromo s priokusom karamele ali čokolade. Letna proizvodnja kave Kopi Luwak naj ne bi presegala količine petsto kilogramov, a tudi ta skoraj v celoti roma v ugledne restavracije in k specializiranim trgovcem na Japonskem in v Združenih državah.
Na povratku smo se še sprehodili skozi gozd opic, en dan pa smo namenili kopapanju in masažam na plaži Nusa Dua. Odkar smo bili zadnjič na Baliju se je vse zelo spremenilo. Bali postaja velikan med turističnimi destinacijami na vzhodu, to pa prinaša veliko prednosti pa tudi slabosti za domačine pa tudi popotnike.
Še enkrat hvala Idi, Andreju in Ahmadu in vsem ostalim, ki so skrbeli za nas in nam omogočili nepozabne počitnice.